Odnosi so izjemno pomembni. In vsi si želimo izjemnih odnosov, še posebej z otrokom. 

Ko pomislimo na prijeten odnos, se nam v mislih pogosto naslika izkušnja prijateljskega odnosa. Prizori igrivosti, zaupanja in povezanosti. Lahko se zgodi, da nam bodo možgani v naslednji sekundi ponudili stavek, ki ste ga nedvomno že kje zasledili: ‘’Otrok potrebuje starša, ne prijatelja.’’ 

Kako uravnovestiti to dvoje? Je starš lahko otrokov prijatelj? 

Preden vam zaupam končni odgovor, je morda najbolj smiselno, da jasno opredelimo, kaj sploh je prijateljski odnos. Našemu družbenemu in kulturnemu kontekstu je najbližje definicija Ameriškega psihološkega združenja, ki pravi, da je prijateljstvo: 

“prostovoljno razmerje, ki je razmeroma dolgotrajno in v katerem so vpleteni nagnjeni k zadovoljevanju potreb in interesov drugih. Prijateljstva se pogosto razvijejo skozi skupne izkušnje, v katerih udeleženci spoznajo, da je njihovo druženje v obojestransko zadovoljstvo.” 

Prostovoljno? NE. 

Dolgotrajno? DA. 

Vzajemno zadovoljevanje potreb? NIKAKOR. 

Na kratko lahko zaključimo z odgovorom: NE. 

Otrok in starš ne moreta biti prijatelja. Njun odnos lahko vsebuje posamezne značilnosti prijateljstva, v jedru pa to ne bi smel biti. Odnos seveda ni prostovoljen, predvsem pa z vidika vzajemnega zadovoljevanja potreb lahko predstavlja veliko nevarnost otrokovemu razvoju. Če je v odnosu starš – otrok prisotna dinamika, ki od otroka zahteva, da mora skrbeti za čustvene potrebe starša (dinamika prijateljstva), to že lahko meji na čustveno zlorabo. V zdravem odnosu bo starš tisti, ki bo razumsko zadovoljeval otrokove potrebe in sam poskrbel za svoje potrebe. Odnos že v tem kontekstu ne more biti simetričen, hierarhija je nujna. 

Hierarhija bo v odnosu starš – otrok praviloma vzpostavljena tudi na drugih področjih: obveznosti, skrb, odločanje, odgovornost … 

V prvi vrsti je starš tisti, ki vodi. Seveda, zelo dobrodošlo je, da je starš sposoben realno oceniti, kdaj v svoje vodenje lahko vnese igrivost, zabavo in sočutje ter kdaj mora na prvo mesto postaviti fizično in čustveno varnost otroka, začrtati meje in ne skrbeti za to, ali bo otrok razočaran ali ne. 

Z otrokom imate lahko izjemen odnos brez tega, da sta prijatelja. Vsak odnos je unikaten in sestavljen iz edinstvenih sestavin.