OTROCI IN ZDRAVA SAMOPODOBA
Otrokova samopodoba je pogled, kot se vidi sam – vključno s tem, kaj si misli o sebi in svojih sposobnostih, kako se doživlja in počuti glede sebe. Za otroke z zdravo samopodobo je več možnosti, da postanejo bolj neodvisni, lažje rešujejo probleme, se uprejo pritisku vrstnikov, zgradijo bolj izpolnjujoče odnose ter uresničijo svoje želje in cilje.
Samopodoba je odvisna od več dejavnikov – med drugim od tega, v kolikšni meri se otrok počuti ljubljenega, varnega, sprejetega ter koliko podpore in spodbude prejme od njemu pomembnih oseb (staršev, sorodnikov, učiteljev, vrstnikov itn.).
Zdrava samopodoba ne pomeni, da otrok misli, da je boljši od drugih ali večvreden (občutek večvrednosti se namreč pogosto kaže v aroganci, neempatičnosti in narcističnih karakteristikah). Zdrava samopodoba pomeni, da otrok sam sebe vidi in doživlja v realni luči, prepozna svoje prednosti, se zaveda svojih šibkih področij – jih sprejme in se z njimi pretirano ne obremenjuje – ter se zaveda svoje vrednosti.
KAKO LAHKO KREPIMO SAMOPODOBO PRI OTROCIH?
1. Zgled
V zgodnjih letih razvoja otroci preslikavajo vzorce vedenja, mišljenja in delovanja svojih staršev.
Če kot starši postavimo zgled s tem, da se ne ustrašimo problemov in preprek, ter otrokom pokažemo, da je tveganje neločljivo povezano s pričetkom nečesa novega, bodo otroci z večjo verjetnostjo bolj zaupali vase in se manj ustrašili različnih izzivov. Če pa smo pretirano previdni in v svetu vidimo polno »tveganj«, bo tudi otrok bolj previden in prestrašen, hkrati pa bo prav tako manj zaupal sebi ter svojim sposobnostim.
2. Poznavanje otrokovega temperamenta in osebnosti
Kar je preprosto za enega otroka, je lahko za drugega zelo naporno. Dobro je, da razumemo in sprejmemo otrokove posebnosti ter prepoznamo uspeh, trud in napredek skladno z otrokovimi zmožnostmi.
Na primer, če je otrok bolj sramežljiv in ima težave z navezovanjem stikov z drugimi, je dobro, da opazimo in pohvalimo, ko pristopi do drugega otroka. Pri otroku, ki je bolj odprt in brez težav navezuje stike, to verjetno ni potrebno. Lahko pa pri njem pohvalimo kakšen drug vidik delovanja, kjer se opazno trudi in »izstopa iz cone poznanega«.
3. Trud in uspeh
Otrok potrebuje občutek, da mu je nekaj uspelo, da je v nečem dober, da je nekaj premagal. Če ima za sabo preveč neuspehov, lahko to krha njegovo samopodobo; še posebej, če je bolj tekmovalno naravnan (otroci so si pri tem namreč precej različni).
Dobro je, da otrok najde nekaj, v čemer uživa, kar mu gre in kjer se počuti odlično. To še zdaleč ne pomeni, da je povsod prvi in da nikoli ne doživi neuspeha. Njegova samopodoba je namreč zdrava takrat, ko se počuti vrednega tudi, ko pride do neuspehov ter kljub morebitnim padcem še vedno zaupa vase in svoje sposobnosti.
Pomemben je predvsem TRUD. Bolj ko se otrok zaveda, da trud privede do določenih rezultatov, bolj bo kljub vmesnim težavam ali dolgotrajnemu naprezanju zaupal vase in v svoje sposobnosti. Pomembno je, da trud opazimo, ga pohvalimo ter da ga spodbujamo tudi, ko ima občutek, da mu zadeve ne gredo najbolje od rok. Ko so otroci ponosni na svoj trud in prizadevanja, lažje sprejmejo neprijetne občutke, ko pride do padcev in porazov.
4. Način komuniciranja
Izrednega pomena je tudi samorefleksija staršev – še posebej pri komuniciranju z otrokom.
Če je otrok tesnoben, lahko starši njegovo stisko še poslabšajo z izpostavljanjem svojega neodobravanja, frustracije in razočaranja nad otrokom ali situacijo. Na primer: vsi otroci se brezskrbno spuščajo s kolesom po klancu, naš otrok pa si tega ne upa, zato ga želimo spodbuditi z naslednjimi besedami: “Pa saj ni nič takega, vsi gredo, samo ti ne! Zakaj te je strah? Strah je za boječke ...”
S tako komunikacijo lahko stisko otroka še poglobimo ter negativno vplivamo na njegovo samozavest in samopodobo. Hkrati je dobro, da smo pozorni na SUBTILNA SPOROČILA, ki jih s svojimi besedami in dejanji prenašamo. Če otroka nenehno opozarjamo, naj bo previden in naj ne tvega preveč, mu lahko nehote sporočamo, da ni zmožen obvladovati stvari, sam sprejemati odločitev in da ni vreden zaupanja.
Ta implicitna (znaki nebesedne komunikacije – na primer vzdihi, telesne grimase itn.) in eksplicitna sporočila (sporočena prek besed) lahko negativno vplivajo na otrokovo dojemanje sebe, zaupanje vase in svoje sposobnosti ter zavedanje lastne vrednosti.
5. Pogovor
Dobro je, da se z otrokom pogovorimo o mislih, občutkih in vedenju.
S pogovorom otroku obrazložimo, da se vsi soočamo z neracionalnimi, samodejnimi mislimi, ki niso resnične, ampak lahko peljejo v nerealno predstavo o sebi in v neprijetna čustva, kot sta občutek krivde in sramu, ki vodita v pretirano samokritičnost in slabo samopodobo. Že samo razumevanje tega lahko opolnomoči otroka. Obenem je lahko koristno, da se z otrokom pogovarjamo o tem, kaj na sebi mu je všeč, na kaj je ponosen in za kaj je hvaležen. Hkrati pa naj izpostavi tudi, kaj je tisto, kar mu na sebi ni najljubše, saj se lahko pogovorimo, kako naj to sprejme ali spremeni.
6. Pretirana hvala
Zaradi želje po odlični samopodobi otroka starši včasih prevzamejo drugo skrajnost ter pretirano in nerealistično hvalijo otroka.
T. i. ‘neopravičene pohvale’ (na primer, da otrok ne poje najbolje, mi pa mu govorimo, kako ima čudovit, edinstven glas ali celo, da bo lahko naslednji Pavarotti) otroka ne pripravijo na življenjske izzive, s katerimi se bo nedvoumno srečal. Tako lahko postane nezmožen soočanja s kompleksno realnostjo, ki zahteva veščine in zmožnosti obvladovanja neprijetnosti, kot so kritika, neuspeh, zavrnitve itn.
Nemogoče je otroka zaviti v celofan, da bi ga obvarovali pred vsemi ‘virusi’ zunanjega okolja, lahko pa naredimo vse, kar je v naši moči, da se naše malčki razvijejo na najboljši možen način. Že s tem, da jim damo vedeti, da imajo pri nas vedno prostor za ljubezen, pogovor in sprejemanje, jim omogočimo, da so lahko točno takšni, kot si želijo biti.
